4 quadrants

 

Verjetno ste opazili, da smo se v zadnjem času posvetili nekoliko bolj finančnem svetu. Finančni izobrazbi. Osnovni finančni izobrazbi. Saj vemo kako je. Balansiranje. Življenje je žongliranje in dan danes so finance pomembna žogica. Ne bom govoril kako priti do denarja. To ni namen tega posta. Poanta je nekje drugje.

Osebno sem mnenja, da je imamo vsi veliko premalo finančne izobrazbe. Pa še tisto malo smo dobili preko kanalov, ki potrebujejo nas in naš denar. Zato nam povejo samo delček zgodbe in jim ni v interesu, da bi povedali preveč. Nevedne ovčice je veliko lažje voditi in manipulirati. Marsikdo misli, da je finančna izobrazba človeku prirojena. Jaz v to zelo dvomim. Celo mislim, da se nam še sanja ne, kako malo vemo. Nekateri mislijo, da jo imajo vsi drugi več in da je bolje če o tej temi sploh ne govorimo. Problematiko denarja jemljemo izredno resno in boleče. Je zelo osebno. Kot vera.

Ne posojaj avta, denarja in žene. Daš z rokami. Nazaj jemlješ z nogami.

 

Čeprav zavedanje, da smo na nekem področju šibki sploh ni tako slabo. Je pravzaprav veliko. Je začetek. Potencial, da se bo nekaj spremenilo. Ljudje, ki najmanj vedo običajno sploh ne vedo kako malo vedo. Ironija pač. Saj poznate tisto:

Več ko vem, več vem, koliko še ne vem.

 

Ne vem za vas. A jaz redko kdaj naletim na kakšno uporabno debato o denarju. Vse se praviloma začne in konča pri jamranju in kako je nekdo do denarja prišel na ilegalen način.

Najslabše je prepričanje, da nekaj poznamo, pa to sploh ni res. Zato ni nič narobe, če ponovimo oziroma obnovimo kakšne osnove. Meni so osnove zelo všeč, ker mi v samem temelju lahko popolnoma spremenijo pogled na nekaj. Več ko vem, rajši se vračam k osnovam. Stvari, ki so na prvi poglej logične in samoumevne, se pri drugačni perspektivi osnov lahko izkažejo za napačne ali pa nam dajo misliti.

 

Torej. Večina nas je zaposlenih na tak ali drugačen način. Praviloma smo zaposleni zato, da dobimo denar. Denar pa potrebujemo, da ga v družbi v kateri trenutno živimo “zamenjamo” za stvari ali pa storitve, ki jih bolj ali manj (ne) potrebujemo. In način na katerega dobimo denar lahko razdelimo na 4 kvadrante (4 cashflow quadrants).

 

Rich-Dad

 

E – Employee:  “Želim redno, varno službo.”

Zaposleni. Delajo za večji sistem. Običajno delajo ali pa so delali ozko usmerjeno delo. Neka vrsta specializacije. Sistemi so običajno narejeni tako, da je vsak člen čim lažje zamenljiv. Tako delavci nimajo nekih hudih pogajalskih možnosti za svojo kompenzacijo. Če se le da, bo 8 ur več kot dovolj. Običajno veliko preveč. Tam nekje do malice bi bilo ravno dovolj. Praviloma jamrajo, da je finančna kompenzacija za opravljeno delo ali pa še huje – za število preživetih ur v podjetju premajhna. Žal običajno mislijo, da nam delovno mesto pripada. Da nam ga je nekdo dolžan dati. Uff. Ob tem včasih ne vem ali naj bi se smejal ali jokal. Plačilo se šteje po urah. 1 ura je toliko. 10 ur je toliko. Pozabljajo, da se v bistvu plačuje vrednost, ki jo delavec, da v eni uri. Posledično nekateri zaslužijo več, drugi manj. Seveda pravičnosti ni in je niti nikoli ne bo. Praktično nikomur ni jasno koliko je njegova bruto-bruto plača. Pred časom sem testiral koli ljudi ve za “drugi” bruto. Mislim, da je bil 24. po vrsti. Človek, ki ima 8 zaposlenih. Sem pa srečal tudi človeka, ki ima prav toliko zaposlenih v svojem podjetju in ni vedel. Skratka ta kosmati bruto ne zanima nikogar. To ni njihov problem. To je problem podjetja. Ni res. To je naš problem in resnici na ljubo podjetje ni krivo, da imamo tako veliko davkov. Aja. Prav tako radi jamrajo nad državo.

S  – Self-Employed (Specialist, Solo, Supeman): “Če hočeš, da bo narejeno dobro, naredi sam.”

Lastniki podjetij (“privatniki”). Ne marajo ali ne želijo delati za druge. Cenijo svobodo. Večino stvari delajo sami. Največkrat vse delajo sami. Največkrat so edini zaposleni v podjetju. Zato so vedno v kroničnem pomanjkanju časa. Dopust, bolniška, plača so siva cona. Živjo v oblakih. Živijo 100 na uro. Večina životari. Večina propade. Večina dela vse možno, samo da barka pluje naprej. Redno zaposleni jih ne marajo. V njih verjetno vidijo prevarante. Ljudi, ki v sistemu vedno iščejo luknje. Marsikdaj jim zavidajo. Zavidajo jim, da si sami tega ne upajo. Da sami ne znajo.

Redko kdo uspe. Radi slišimo zgodbe o uspehu. Radi bi bili podobni. Vendar ne bi radi vložili toliko energije in časa. Mi bi radi samo hitri namig. Hitro magično verzijo.

B – Big Business

Lastniki večjih ali velikih podjetij, korporacij, sistemov. Imajo 500+ zaposlenih. Za razliko od privatnikov, njihovo podjetje vodijo drugi sposobni ljudje (strokovnjaki na svojih področjih). Se mrežijo in povezujejo. Plačujejo “drugačne” davke. Kupujejo z denarjem svojega podjetja. “Tiskajo” svoj denar. Praviloma se jih ne vidi. O njih se bolj malo sliši. Jim ni v interesu, da bi se za njih vedelo. Imajo mentorje in svetovalce. Njihovo orožje je znanje, pozicija, poznanstva. Imajo denar. A pozor. To niso televizijski milijonarji. Ne vozijo jaht in privatnih avionov. To je mit.

I – Investor

Investitorji. Nimajo svojega podjetja. Ne delajo za druge in ne delajo za denar. Svoj denar investirajo v druge. Njihov denar dela nov denar.

 

Seveda v praksi nimamo tako jasnih mej. Veliko ljudi stoji z eno nogo v E in z drugo v S kvadrantu. Nekateri zasedajo vse možne pozicije.

Prav tako se zavedam, da je takšno razmejevanje zelo posplošeno. Ampak vseeno. Pomembno je, da se tematike zavedamo. Da nam da misliti. Podvomiti v obstoječe stanje.

Torej: Kje se nahajam? V kakšnem razmerju? Zakaj sem tam, kjer sem? Imam željo po spremembi? Kaj delam na tem? Kje so (bili) moji starši? Kje so ljudje, s katerimi preživim največ časa?

Osebno mi je všeč filozofija, da smo vsi podjetniki. Vsi delamo zase. Tudi če smo zaposleni v klasični službi, delamo za sebe in imamo eni stranko. Zakaj takšna filozofija? Ker da misliti, ali sem s tem razmerjem zadovoljen. Ali je zadovoljna naša (edina) stranka? Če imamo samo eno, bi bilo relativno smiselno, da bi bila. Seveda lahko to stranko zamenjam. Zakaj pa ne? Ko slišim ljudi reči “ko mi saj ne bi bilo treba več hoditi sem”, dobim pike. Ja saj te nihče ne vleče zjutraj iz postelje. Zbudiš se sam. Pripelješ se sam. In to pri teh letih. Saj nismo v vrtcu, da te mama vleče do vrat. Če pa vseeno hodiš, dobro razmisli zakaj hodiš. Ker glede na to, da hodiš prostovoljno, sigurno nekaj od tega imaš. Zelo verjetno ne toliko kot bi hotel, a jaz bi razmislil zakaj ne. In prosim ne iščite razloge zunaj sebe. :) Ker na stvari zunaj sebe težko vplivamo. Vse kar lahko spremenimo je same sebe.

“For things to change, you have to change.” Jim Rohn

 

Tai Lopez pravi takole. Ko mi ljudje začnejo jamrati o denarju jih vprašam. Koliko denarja ste investirali v svojo finančno izobrazbo? Koliko časa ste investirali v svojo finančno izobrazbo? Koliko knjig ste prebrali na temo finančne izobrazbe? Koliko mentorjev imate na temo finančne izobrazbe? Pogovora je običajno hitro konec.

Tajevo razmišljanje o denarju. Zanimivo. Na kaj takšnega redko kdo pomisli:

Ampak jez nisem kriv za moje stanje … :)