Po trenutnem navdihu in seveda lastnih lekcijah, sem preprosto morala deliti nekaj misli z vami. Učim se slediti intuiciji in sprejemati odločitve nekako balansirano, torej v zdravem razmerju med izkušnjami, zavestjo, intuicijo. A čisto vsakič ne uspe. Kdaj pa kdaj si pač rečem “Poskusimo, da vidimo, kam me odpelje.” A v teh besedah tiči ravno intuicija, ki zelo jasno pravi, da je to stranpot. Nič narobe, nova izkušnja, na podlagi katere bom pač naslednjič rekla “Ne, hvala”. Tokrat pa sprejela še eno lekcijo. Ne bo usodna, preprosto le nepotrebna.

In tako je bilo. Nova izkušnja, ki je v svojih prvih dihih čisto simpatična in zanimiva. Z vsako naslednjo minuto pa postaja bolj naporna, Irena v njej pa nesrečna. Ko zadeva privede do neke kritične točke, ven izbruhnejo čustva, za katera sem mislila, da jih ni več. Porušen notranji mir. Nesrečna, žalostna, izkoriščena. Kakšni občutki so že to? In od kje so privreli?

Tako nekako se počutite, če denimo sprejmete službo, ki vam sicer ne diši, je pa redna plača. Ali ko najdete partnerja, ki ni čisto pravi, vam pa nudi neko obliko varnosti. Ali če, po nasprotni filozofiji, sledite svojemu življenjskemu poslanstvu brez vizije in načrta, vam pa daje svobodo kakršne večina ne pozna. Torej lačni, a svobodni. Takšne odločitve nudijo zgolj začasno pomiritev, nikdar pa dolgoročne sreče. Slej ko prej boste želeli ven. Izstopiti iz vozečega vlaka pa je vselej težje kot skočiti na čakajočega. Zato odlašate, čakate, da vlak ustavi ali da vas vržejo dol (tako da bodo krivi oni). Ker se to zlepa ne zgodi, postajate vse bolj nesrečni, nemirni, obupani. Ko čustva dosežejo kritično točko (tej točki bi Jim Rohn rekel “točka gnusa”), izbruhnete na potenco. Stvar se je potencirala zgolj zaradi odlašanja na vlaku in po izbruhu bo zato zelo verjetno sledil še občutek slabe vesti, ker ste na vlak vendarle vstopili prostovoljno.

Teh čustev si preprosto nisem znala v prvem hipu pojasniti. Pa se mi je odgovor ponudil sam. V soboto je preminil eden najinih pomembnejših mentorjev, dr. Wayne Dyer in njegova zadnja objava v socialnem omrežju je najlepši slikoviti prikaz odgovora na ta vprašanja. Na eno izmed svojih predavanj je prinesel pomarančo in bistrega mladega fanta pozval k razmišljanju:

“Če bi močno iztisnil tole pomarančo, kaj bi prišlo iz nje?”

“Sok, seveda.”

“Bi prišel jabolčni sok?”

“Ne.”

“Bi bil sok grenivke?”

“Ne.”

“Kaj pa?”

“Pomarančni sok, jasno.”

“Zakaj? Zakaj dobimo pomarančni sok, ko iztisnemo pomarančo?”

“No, saj je pomaranča in to je pač notri.”

Wayne je prikimal: “Predstavljamo si, da ste tale pomaranča VI. In predstavljajmo si, da vas nekdo stisne, izvaja pritisk nad vami, izreče nekaj, kar vas prizadene. In iz vas ven udari jeza, sovraštvo, zagrenjenost, strah. Zakaj? Zato, ker je to v VAS.”

Ni pomembno, kdo stiska. Lahko so starši, partner, otroci, sodelavci, nadrejeni, sosedje, mimoidoči. Ko nekdo reče, nekaj o nas, kar nam ni všeč, pride iz nas tisto, kar se skriva znotraj. Kaj je znotraj, pa je naša odločitev. Lahko sta jeza in strah, če jima dopustimo. Lahko pa dopustimo, da je znotraj nas le ljubezen. Kakovost življenja se z ljubeznijo bistveno poveča.

pomaranca

Hvala Wayne Dyer za to zgodbo in vse ostalo. Menda se sam smrti ni bal in se je veselil te nove pustolovščine. Pošljimo mu ljubezen na novo pot.

Vsem vam pa uspešno novo šolsko leto. :)