chacha

To da je življenje niz vzponov in padcev ni potrebno posebej razlagati. Življenje je naučiti se padati naprej in pobrati v naslednji korak. Če naredimo korak nazaj preden stopimo naprej, pa ni slabo, to je pač cha-cha korak. :)

No, moje predvidevanje je, da večina bralcev tega bloga nekaj že dela na sebi. Povprečen bralec že pozna osnovne zakone osebnostne rasti in pri vsakem pridejo trenutki, ko nič od osvojenega ne deluje. Ko zabredemo v blato in dosežemo ground zero.

Včasih se je preklemano težko pobrati, saj je centrifugalna sila naših negativnih misli in scenarijev pač močnejša. Zato vam ne bom trosila tega, kar večina pozitivno mislečih govori v takšnih trenutkih:

»Samo pozitivno misli, pa bo vse v redu.

Ne ukvarjaj se z mnenji drugih.

Zaupaj.

Morda ima vesolje drugačen načrt kot ti misliš.

Čez čas boš razumel, zakaj je to zdaj dobro.«

Ne uporabljam veliko kletvic, ampak ob teh zlajnanih frazah bi včasih kar na glas zakričala »Shut the f*** up!« Ko se človek kot kroglica na ruleti zapelje v tok svojih misli, jih besedna fraza samo pozitivno misli, prej iritira kot inspirira. Sploh če tisti na drugi strani to samo govori, ne pa živi.

Vsaka zgodba o uspehu, ki jo tako zavistno spremljamo iz svojega kavčka pomilovanja, ima svoje padce. Ravno v teh dneh sem zaznala veliko objav ljudi, ki jih sama smatram za uspešne, pisati o tem, kako jim drugi zavidljivo pišejo, češ da je njim lahko, počnejo lepe stvari, vsi jih imajo radi, denar jim pada kar z neba. Pa še zdaleč ni tako lepo kot izgleda iz objav na FB zidu. Oboji padajo. Razlika med enimi in drugimi je le v tem, da se eni iz padcev poberejo hitro, drugi pa uživajo v samopomilovanju na dnu. Ker s tem v sebi potrjujejo vzorce: “Saj sem vedel, da bo tako.” V resnici ta stavek zveni kot »Saj sem si želel, da bo tako.« Samosabotaža je prav nevarna reč. Predvsem zato, ker jo s prostim očesom ne vidimo. No, vsaj na sebi ne, na drugih je tako vse lažje opaziti in ocenjevati.

Kaj torej storiti, ko sami sebe sabotiramo do točke ground zero in se nam zdi, da je ves svet proti nam? Še vedno oblikujem sistem, kako se iz tega izvleči čimhitreje.

1. korak: Osebno čiščenje. Če je res hudo, se dajmo najprej očistiti, zjokati, izkašljati itd. Kaj dosti koristi od tega ne bo, le občutek, da ne zadržujemo v sebi in predamo nekam ven.

2. korak: Crkljanje svojega ranjenega ega. Nabašimo se s tisto škatlo najbljubših pralin in dopustimo da sladkor dvigne nivo naše volje do življenja. Pazimo le, da ne prestopimo na stran samobtoževanja zaradi prevelike količine cukra. Če nismo sladkosnedi smo morda neutolažljivi romantiki. Meni vedno pomaga, če si v trenutkih samopomilovanja privoščim kakšno najbolj tipično romantično komedijo z najbolj predvidljivim koncem, spreobrnjenim moškim in ljubezenskimi prizori, ki nevarno dvigajo raven inzulina v krvi. Ugotovila sem, da to v meni obudi vero v ljubezen in da se imam posledično spet bolj rada. Don’t you just love Hollywood? No, nekaterim bo sedla že kakšna dobra komedija. Bottom line, preusmerimo um in se znova vzljubimo.

3. korak: Fizično čiščenje. Zelo pomemben korak. Gremo tečt, plesat, dvigovat uteži, pospravljat stanovanje, klet, podstrešje, karkoli kar bo izgnalo hudiča iz našega telesa. Dobesedno. Ne poznam boljše terapije kot je fizično delo.

4. korak: Ne glejmo več nazaj. Kar je bilo, je bilo, nima veze, zdaj se moramo brcniti v rit in iti naprej. Za trenutke, ko nas napade dvom, strah ali kakšen drug zlodej, imamo lahko na zapestju tanko trdo elastiko, jo napnemo, spustimo in si zadamo rahlo bolečino, ki bo zagotovo preusmerila našo pozornost.

Nasploh je tole z bolečino kar dobro prečistiti. Kaj nam povzroča večjo bolečino – ostati v sedanji točki ali tvegati, da ne bomo dosegli želene. Torej, bi nas bolj bolelo, če ne bi dosegli tistega, o čemer sanjamo ali bi nas bolj bolelo to, da si nismo nikdar dali niti priložnosti in poskusili? Moje divje ugibanje pravi, da nas bo pri 90ih (zelo priljubljena starost za definiranje življenjskih ciljev) najbolj bolelo to, da smo bili take mevže, da si nismo niti upali poskusiti. Ker smo se pač bali, da bodo sorodniki in prijatelji razočarani ali se nam posmehovali, v resnici pa bo pri 90ih vse te ljudi spomin na pretekle dogodke že zdavnaj zapustil.

In za konec še bistvo. Akcija! Kako iti naprej?

Osredotočimo se na področje, kjer smo trenutno najbolj ranljivi in si postavimo naslednje vprašanje:

Katera je ENA stvar, ki bo to stanje v tem trenutku izboljšala in jo lahko naredimo takoj? Ena sama stvar torej, za katerimo menimo, da bi v tem trenutku lahko naredila spremembo. In jo naredimo!

Primer:

Kje je še kak normalen moški na tem svetu? Vsi tisti, ki so meni všeč so zasedeni, gayi ali pa jim nisem niti približno zanimiva. Kaj torej tista ena stvar, ki jo lahko tu narediš? Postani zanimiva za takšnega moškega! Ampak jaz bi rada, da me ima rad takšno kot sem, brez makeupa, neurejena, malce bolj okrogla… Ne bo šlo! Če hočeš tistega moškega, potem bodi takšna kot so njemu všeč. Se da! Make up, frizura, orpijeta obleka, petke, karkoli mu je pač všeč.

Vse jasno torej. Keep it simple. Ko stvari postanejo preveč zakomplicirane, se osredotočimo na ENO stvar, ki bo naredila korak v pravo smer. In tako naprej, eno po eno. Za več o tej ideji priporočam knjigo The one thing. In nikar se ne zadržujmo predolgo pri 1. in 2. koraku. Ja, Irena je rekla, da lahko jokam, stokam in gledam romantične filme 😉 Irena pravi, če je res sila, in samo za kratek čas. 99% časa in pozornosti pa naj bo usmerjene v + akcijo.

Torej, kot zveni fraza v nekdaj zelo znanen Tv oglasu:
»Jože, mi smo prpravlen’, požen’!«

joze pozen