listen to people

 

Družba, v kateri dominira ego je tudi v komunikaciji običajno usmerjena v boj za premoč. Ko smo z nekom v pogovoru redko redko zares poslušamo, kaj nam tisti na drugi strani govori. Po krajšem razmisleku sem prišla do par kategorij sodelujočih v komunikaciji, čisto laično in po domače sestavljeno skupaj seveda:

  1. RETORIK – Tisti, ki ima v pogovoru vsaj kakšnih 70-80% časa besedo. Ima neko naravno danost, da mu jezik vselej teče in tako nikdar ne ostane brez besed. Fino je, ker s takšnim v družbi nikdar ne bo obvisela mučna tišina v zraku (t.i. “čri-čri” moment), problem pa je, ker pri njem težko prideš do besede. Navada retorikov je, da na dolgo in široko ter čimbolj slikovito pojasnijo svojo tezo. Tako da res vsi vpleteni lahko razumejo. Spet ima to pluse in minuse.
  2. RIBIČ – To je tisti, ki bo pri poslušanju ves čas v nizkem štartu. Dobesedno. Že po telesni drži boste zaznali, da je pripravljen na štart anytime. Zakaj je v takem položaju? Ker napeto posluša sogovorca in čaka, da bo v njegovem govoru našel nekaj dovolj poznanega, da bo imel o tem kaj za povedati. In ob prvi priložnosti, ko bo sogovornik približno oblikoval misel in zajel sapo, bo on vskočil s svojo teorijo. Načeloma bo ta teorija imela zanimivo vsebino. Bo pa vsekakor s priokusom, da se je ravnokar odvil boj za glavno besedo. Ribič ima torej vselej pripravljeno svojo palico, ko mu sogovornik pomiglja z vabo pred nosom, to hitro zgrabi in vrže svoj trnek v vodo. Plus ribiča je v tem, da ne govori kar tjavendan, ampak ima običajno pametne ali vsaj zabavne komentarje, minus pa to, da zna s svojim lovskim nagonom preveč skakati v besedo.
  3. TIHA MIŠKA – Ta je pa bolj poslušalec. Lahko je poslušalec, ker je pač rahlo sramežljiv in se ne želi izpostavljati. Lahko je zato, ker o temi, o kateri teče pogovor, ne ve dosti. Lahko pa zato, ker mu ni veliko za govoriti, ampak raje posluša. Plus in minusi so pri tihi miški za vse. On s poslušanjem marsikaj novega izve, sogovorniki pa so zaradi njegovega molka lahko prikrajšani za kakšno pametno teorijo.

Pomislite. Tisto, kar želimo povedati, je tisto, kar mi načeloma že vemo. Torej od tega ne bomo imeli nobene koristi. Če poslušamo, kaj imajo povedati drugi, pa se lahko kaj novega naučimo. Jaz bi kar malce več pozornosti posvetila tem tihim miškam. Sem ter tja bi jim kdaj postavila kakšno vprašanje recimo. Saj se hitro vidi, ali bo odgovor uporaben ali ne. In če se izkaže, da tiha miška skriva zaklade, potem bom odložila svojo ribiško palico in raje njemu metala vabe. Postavljala vprašanja.

Tista prva misel s slike je zelo na mestu. Danes v socialnih krogih funkcioniramo tako, da poslušamo drug drugega z namenom, da mu lahko odgovorimo in ne z namenom, da ga razumemo. Seveda bi bilo hecno, če bi bili vsi tiho in bi samo čakali, da drug kaj pametnega pove. Bo pa vseeno zanimiv eksperiment, če poskušamo en dan malce drugače poslušati ljudi okrog sebe. Poskušajmo se vzdržati komentarjev čisto vsakič. Namesto, da med poslušanjem razmišljamo, kaj bi lahko rekli, da bi zvenelo dovolj zanimivo, raje res poslušajmo. En dan hodimo po svetu z mislijo: Kaj se lahko naučim od njega? Od vsakogar, ki pride v našo bližino.