Imate kdaj kaos v glavi? En kup misli, ki se spotikajo ena ob drugo in nobena ne ponuja rešitve? Ko se odvija le boj za prevlado misli prežet s kupom emocij od strahu, negotovosti, včasih evforije, potem morda privrejo solze žalosti in obupa itd? Včasih so ti občutki intenzivnejši, včasih manj. Odvisno v kakšnem splošnem stanju ste. Po mojih izkušnjah je razlika le v tem, koliko imamo sami sebe pod kontrolo. Imeti sebe pod nadzorom v tem primeru ni mišljeno kot pozitivno. :)

Zdi se mi, da se v splošnem nagibamo k temu, da skušamo ohranjati nadzor nad vsemi stvarmi v našem življenju. Verjetno zato, ker s tem lažje predvidimo posledice in se že vnaprej izognemo tistim bolj bolečim izkušnjam. Ampak! Bolečina ni tu samo zato, da se ji izognemo. Je tudi zato, da s pomočjo nje prepoznamo drugi pol. Vsi bi bili radi srečni, a ne moremo prepoznati sreče, če nismo kdaj žalostni. Vsi si želimo ljubezni, a je ne moremo prepoznati, če prej ne poznamo razočaranja. Načeloma stremimo k varnosti, stabilnosti, predvidljivosti. Kako dolgočasno, ane? :)

Tako smo bili pač vzgojeni, saj vem. Tudi sama sem iskala čimveč ravnovesja v življenju. Ker je tako pot lepša ane. Ves čas se pelješ, luknje na cesti pa so manjše. Ni pretresov, ni pa tudi večjih pozitivnih presenečenj. Enkrat pa mi je dober prijatelj rekel: “Hja, balans je lepa ideja.” In to mi je kar dolgo odzvanjalo v glavi. Res je. Je zgolj ideja. Taka hollywoodska različica happy enda. In na papirju ali filmskem platnu lahko živi, v real lifu pa niti ne. Ker življenje je pisano, razgibano, barvito, polno zavojev, polno lukenj na cesti. Včasih pada dež in včasih sije sonce. To so tako naravni cikli, da jih težko spremenimo. Če pa jih, pa nam lahko povzročijo le težave (kot pri vremenu).

Odkar plujem po poti samostojnega podjetništva, dela z ljudmi in osebne rasti je moje življenje daleč daleč … daleč od balansa. Je bolj na meji manične-depresije in shizofrenije, ker sem sposobna nihati v razpoloženju na dnevni bazi. Vsaj enkrat na mesec pa bi vse skupaj pustila. In včasih se teh misli nabere tako veliko, da je v glavi res grozljiv šunder. Ne slišim se več. V takem trenutku moram sprejeti kakšno preprosto odločitev in se mi zdi to čisto neizvedljivo. Danes sem imela recimo na izbiro nekaj poslati po pošti ali odnesti osebno tja. Ne vem, zakaj bi sploh šla osebno, a v tistem šundru, sem se odločila prav za to. Že pogled na zemljevid in izkušnje z orientacijo so mi dale vedeti, da se bom vsaj parkrat zgubila, pa sem vseeno rinila tja. Vse kar mi je odzvanjalo v glavi je bila Pavčkova pesem “Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.” (I know :) ). Ko sem že kakih desetič obračala avto, je bil šunder v glavi še glasnejši, ko sem naletela na makadam sem bila besna na sebe, ko sem se vrnila čisto na začetek in jo ubrala po drugi poti, sem se označila za noro. Veste mimo koliko pošt sem že šla do takrat?! Vmes, in the middle of nowhere bi lahko rekli, se mi je vžgala lučka za bencin, zakrulilo v želodcu, zvilo na wc, vsi normalni procesi po dolgi vožnji pač. Krivdo sem valila na čisto vse, začela iskati vse kar mi trenutno ne gre v življenju, se spet odločila, da bom nehala početi to kar počnem, pustila da so se ulile solze in potem v nekem magičnem trenutku, popolnoma nepričakovanem, zagledala sonce na nebu in začutila mir v sebi. Nevihtno morje, ki je prej butalo ob skale izzivov v moji glavi, viharni veter, ki je premešal vse misli in iz njih ustvaril vrtinec neprepoznavnosti ter temni grozeči oblaki, ki so meglili  razum, vsi so se naenkrat razkadili. V glavi pa je ostala ena čista lepa jasna in točno prava misel. Iz kaosa se vselej rodi red. V hipu sem točno vedela, kakšen je moj naslednji korak, pa še na cilj sem prišla uspešno.

In zdaj poanta te zgodbe. To da se iz kaosa rodi red načeloma vemo. Problem je bolj v tem, da si ne dopuščamo kaosa. Ker smo zmedeni in izgubljeni. Ker bi morali biti pri teh letih že bolj odgovorni in resni. Ker se to pač ne spodobi za odrasle ljudi. Lepo, ampak tisti, ki bi nam potencialno to rekli, itak niso nam za zgled, velika večina ljudi pa se tako ali tako ne ukvarja toliko z nami kot si mislimo. Velika večina ljudi se ukvarja samo s sabo. In če ta del odpade, si morda lahko dovolimo malce več. Dovolimo si biti nori, sprejeti svoj kaos, dovolimo si biti žalostni, jokavi, dovolimo si imeti vse nore misli, dovolimo si občutiti bolečino, trpljenje, dovolimo si negotovost, dovolimo si tvegati. Kako strašljivo, kajne? No, ko si bomo to dovolili, bo v nas nastal vrtinec vseh vrtincev, ki nas bo nekam odnesel in mi ne bomo vedeli kam. A enkrat se bo umiril in zavedli se bomo, da nas je vrtinec odnesel korak naprej v svojem življenju. Varnost in stabilnost sta v coni udobja. Vrtinci in viharji so zunaj nje. A tu je tudi edina priložnost za rast. Vem, da vsi iščemo srečo v življenju, a je v coni udobja nikdar ne bomo našli, pa če se še tako trudimo verjeti v to. Našli jo bomo zunaj, v naravi, v preprostosti, pristnosti, v vseh čustvih, ki nam jih ponuja življenje.

Nekega dne, pa se bo morda tudi iz vseh teh kaosov rodil splošni mir, v katerem kaosa ne bomo potrebovali več. Ha, pa sem še malo zafilozofirala za konec. :) Kaj mislite, da bi se zdajle, ko so se stvari malce umirile, odločila – iti na pošto ali iti na pot? Tudi zdajle bi se odločila za pot. Zakaj? Definitivno ne zato, ker bi bilo časovno ali finančno bolj optimalno ( nikakor ni) 😛 Temveč zato, ker je prvo the easy way out in ker se na tam ne bi nič novega naučila. Ker sem šla na pot, pa sem dojela in še z vami podelila tole dragoceno lekcijo.

Dovolite si biti to kar ste v vsem spektru vaših emocij. Ne zadržujte jih v sebi. Nobena emocija ni slaba, nobena ni napačna. Vse so prave, ker so vse vaše. Z njimi ne boste odgnali ljudi okrog sebe, zadržali pa boste tiste prave. Be yourself. Če pa je v kaosu nekdo, ki je trenutno ob vas, pa mu le pustite, da tam ostane. Njegov kaos ni vaša krivda. :) Ni treba vse odgovornosti prenašati nase. Be yourself and let others be themselves.

kaos