Od zadnjega posta je minilo kar nekaj časa. Za mano je neko Merkurjevo prečiščevalno obdobje, ko je moralo staro oditi in odpreti okna novemu. Vsakič znova me preseneti, kako težko je zapreti kakšna vrata. A vsakič znova kot bi tresk vrat zatresel stene, ki odprejo okna. Samo zaloputniti je treba. In pridejo nove priložnosti. Vendar ne gre čisto čez noč. Ko smo bili mladi :) , smo po končani partnerski zvezi potrebovali nekaj časa, da smo jo preboleli. In tudi druge izkušnje je treba na nek način preboleti. Preboleti pomeni sprejeti, da so se zgodile, sprejeti njihov potek in razplet ter jih na koncu spustiti. Zahvaliti se in iti dalje močnejši.

V tem času sem iskala zgodbe, ki bi me navdihnile, mentorje, ki bi me motivirali, izkušnje, ki bi potrdile mojo izbiro. A ni bilo tako močne kot sem si morda želela. Vselej iščemo neke znake vesolja in si ob tem predstavljamo, da bodo v besedah izpisani na jumbo plakatu mimo katerega bomo slučajno šli ravno tisti dan. Niso tako očitni. So pa, vsekakor. Najbolj očitni so tisti znotraj, notranji nemi glas, ki se ga moramo naučiti slišati.

Ob vsem tem so se mi ves čas postavljaja enaka vprašanja: kako naprej? Katera je moja prava pot? V kaj zagristi? Kam moram iti? Ves tisti larifari okrog poslanstva zaradi katerega smo menda vsi na zemlji. Spet si podobno kot vsako filmsko zgodbo s srečnim ljubezenskim razpletom, ki se po prvem poljubu konča, predstavljamo svoje poslanstvo kot nekaj zelo plemenitega, romantičnega in edinstvenega. Tako edinstvenega, da je samo naše. In da se zgodi samo od sebe, brez napora, če le prisluhnemo znakom vesolja. V čakanju na to pa pogosto ostanemo skoraj brez kruha na mizi.

Trenutno sem v fazi, ko razmišljam takole (trenutno zapišem zato, ker dopuščam možnost, da se sčasoma mnenje spremeni – mnenja so najbolj živa stvar, kar sem jih kdaj spoznala 😉 ):

Poslanstvo vsakega živega bitja na tem planetu je izkusiti življenje in se imeti fino. Biti srečen. (Zdaj vem, zakaj je najin blog iz prvotne poti do uspeha postal Pot do sreče). Vsak posameznik bo srečen na svoj način, vsi pa nekako ciljamo na osnovna štiri področja: družina, kariera, denar in zdravje. Na nekaterih področjih gre lažje, na drugih težje. Jaz trenutno poskušam realizirati svoje sanje na področju kariere in posledično financ in včasih tako intenzivno iščem ultimativno pot, da se pozabim imeti na poti fino. Če bi smučala, bi najbrž želela biti Tina Maze. Če bi znala peti, bi najbrž želela biti Jeniffer Lopez. In ker plešem, si želim biti vsaj tako odštekana in dobra kot Mia Michales ali Travis Wall. Pa sem svetlobna leta stran. Družba nam je uspeh zakoličila zelo visoko, zato zlepa nismo zadovoljni. A pozabljamo, kaj ta uspeh prinaša s seboj. Ti uspešni ljudje so ločeni, nesrečni, osamljeni, morda celo v nasilnih odnosih. Njihovo življenje je en sam urnik in stalen tempo. Njihova sreča je morda zgolj navidezna, ker so medijsko prepoznavni, v medijih pa morajo vselej nositi masko sreče. Je to res cena, ki sem jo pripravljena plačati za tak uspeh? Ultimativni primer te zgodbe o uspehu je morda Robin Williams, človek ki je osrečeval ves planet, le sebe ni nikdar v resnici.

To ne pišem zato, da bi vzbujala občutke melanholije, otožnosti in depresivnosti, temveč zato da v poplavi angelskih sporočil, iskanja poslanstva, zakona privlačnosti itd. ne pozabimo na realna tla. Živimo v 3D svetu rada temu rečem, naše edino poslanstvo je izkusiti življenje na 3D način. Če torej še vedno iščemo svojo življenjsko pot, potem bi svetovala, da se sprehodimo skozi tale vprašanja:

– Kaj sem rad delal, ko sem bil majhen?

– Ob čem me ljudje največkrat pohvalijo?

– Kje imam največ znanj?

– Kako sem odraščal v prvih letih življenja v odnosu na zgornje odgovore?

– Kako uspešen si resnično želim biti na teh področjih?

– Kakšno ceno je treba za to plačati?

– Bom še vedno srečen, ko bom plačeval to ceno?

– Je to res tisto, kar bom tudi pri 90ih ponosno razlagal svojim vnukom?

Nič ne bo narobe, če ostanem samo tržnik v podjetju, odidem ob 17h domov in uživam s svojo družino. Če me to osrečuje. In nič ne bo narobe, če delam čez ves vikend, ob večerih in vsako minuto svojega dne preživim v mislih na svoj cilj, tudi na račun družine in prijateljev. Če me to osrečuje. Naša družina si nas je izbrala točno takšne kot smo. Čas je le, da si v  resnici priznamo, kdo smo. Smo deloholiki, ki si želijo osvojiti svet ali uslužbenci, ki sanjajo o mirnem domačem kavčku ob televiziji? Svet potrebuje oboje. Vsak ima svoje poslanstvo na tem svetu in vsak najbolje ve, kako intenzivno je to poslanstvo. Prav in narobe ne obstajata.

Tam nekje pri petih letih so moji sorodniki ugotovili, da blazno rada migam z rito. In me vpisali v plesno šolo. Pred tem pa so se izjemno bali, da bi kje padla in se poškodovala, zato je bilo bolje, če sem mirovala nekje na varnem in brala knjige. Čisto jasno mi je, da uživam v plesu in pisanju. Nekaj časa sem posvetila temu in ljudje me pohvalijo za oboje. A v prvih letih otroštva nisem razvijala zlasti gibalnih veščin, zato sem zamudila nekaj ključnih razvojnih faz, ki jih bom sedaj težko nadoknadila. Poleg tega mi družina zelo veliko pomeni, zato si ne želim vsak vikend potovati. Torej morda ne bom fantazirala o vlogi Beta Pereza na odru Los Angeleške konference, ko pa se imam tako fino v krogu mojih najbolj zvestih Zumbark, 500m stran od doma.

Morda pa le malce preveč napihujemo to zgodbo o poslanstvu in misiji na zemlji, kaj pravite? Poslanstvo in talent, to velikokrat slišimo. Jaz bi rekla, da je eno ideja o tem, kaj bi počeli, drugo pa količina dela, ki smo jo pripravljeni vložiti v to.

Povejte mi, če ste Vi že našli svoje poslanstvo? Je čisto in jasno kot solza? Ali na tej poti občutite finančno svobodo? Ali vaše poslanstvo paše v naš družbeni sistem? Veselim se vaših zapisov.

Be happy. <3

I.

purpose of life is