Z malim sem šla v knjižnico po njegove Frančke in s police mi je dobesedno padla knjiga Mateje Hane Hočevar z naslovom “Prebujanje v dušo.” Saj veste, tisti instant občutek, ki ga dobiš ob prvem pogledu na naslov: Jap, tole moram prebrati. V tej fazi prebujanja nekje sem, zato je verjetno prišla do mene. Prebrala sem jo na dušek. Vsakič znova začudeno premlevam, kako da obstaja toliko slovenskih avtorjev, ki jih sploh ne poznam, pišejo pa točno o rečeh, ki me zanimajo in ki jih doživljam sama.

Ne bom obnavljala zgodbe, izpostavila bom le en izsek, ki je tako intenzivno zadel resnico, da me je pognalo v pisanje posta na zaspanem blogu.  Izsek govori o osebnosti in duši, o poti, ki jo hodimo med prebujanjem. Verjetno ga ni bralca tega bloga, ki ni na tej duhovni poti, zato sem prepričana, da se boste na kakšni izmed opisanih faz našli. To je pot duhovnega prebujanja, ki jo prehodi vsakdo! In ker sva tolikokrat kolebala, ali je boljši izraz “osebna rast” ali “osebnostna rast”, se mi je tokrat odgovor ponudil kar sam: ne eno ne drugo. “Duhovna rast” je. V povsem neezoteričnem čiračara smislu, naša osebnost je naš duh, v tem se vsi prebujamo in iščemo, zato duhovna rast.

Izsek sem kar poslikala, da ne bi post izpedel predolg, a toplo priporočam, da ga preberete. Če ne drugega zato, da vidite, da je vse kar se vam dogaja čisto OK, da ste še vedno normalni, niste edini in ste zgolj v nekem naravnem procesu prebujanja.

Naslov poglavja je JOSOVO UČENJE. Že sam pojav karakterja po imenu Jos mi je bil zanimiv, to da je s sabo prinesel še svoj nauk, še toliko bolj (določeni boste še bolj vedeli o čem govorim 😉 )

Z branjem pričnite v odstavku “S spočetjem…” in zaključite tam kjer se oznaka preloma poglavja…

20151217_113138

20151217_113328

20151217_113453

 

Torej? Ste se kje našli? Niste brali vsega, kajne? :)

Ok, telegrafski povzetek. Skozi temno obdobje ega smo leta in leta vsi blodili. Samodokazovanje, občutki krivde, odvisnosti … Ko imamo dovolj, izberemo drugo pot in naenkrat ostanemo sami, vsaj zdi se tako. Okolica nas ne sprejema, vendar pri sebi vemo, da nazaj ne moremo več. V resnici se preveč ukvarjamo s tem, kaj si drugi mislijo o nas – pogosto si sploh ne toliko, kot si mi predstavljamo. Materialno nam je vse manj pomembno. V življenje nam prihajajo ljudje, ki nas konstantno mečejo iz ravnotežja, zato da bi se resnično naučili poslušati sebe. “Najprej je potrebno neštetokrat pasti v jamo, dokler se ne odločimo, da jo bomo rajši prestopili.” Z žebljico na glavico, kajne? Preden se naučimo prepoznati manipulacijo, si naberemo precej bolečih padcev. Zdaj smo v točki, ko smo prisiljeni odvreči vse svoje maske. Počutimo se goli. Kdo sploh smo v resnici, se sprašujemo. Počasi se začenjamo sprejemati.

Ljudi začnemo zaznavati drugače, nežnejše. Ali so naša ogledala ali pa nasprotja. Ko se iz ega prebujamo v resnico je kot bi se znova rodili. Srečujemo ljudi (in etitete), kjer spet prejemamo resnice in manipulacije, naučiti se moramo prepoznavati razliko. To so naši učitelji in voditelji, ki nas usmerjajo, ne morejo pa zagotoviti, da bomo prišli v stik s svojo dušo. To je na nas. Na trenutke že začutimo svojo dušo, a nas ego posrka nazaj v vsakdanje dokazovanje svoje vrednosti. In še en žebelj jo dobi po glavi: z eno nogo smo v duši, z drugo v civilizaciji, kar v nas povzroča velike napetosti.

Ključna beseda v tem procesu je potrpežljivost. Aua. In ja. Saj vemo. Ampak. Sliši se čisto fino kajne… Ampak to živeti, je drugo. Zdaj že čutimo, da imamo misijo na zemlji, pa moramo počakati, da pogruntamo kakšno. Dokler se vpleta ego nimamo šans. No, na tem mestu pri meni spet padejo vse teorije o ciljnousmerjenem delovanju. Tole je bližje Eckhart Tolleju in prepuščanju življenju. Ma je popolnoma skregano z razumom, saj vem. Naša pot k duši nam ponuja veliko priložnosti za učenje. Priložnosti, da spoznavamo svoje osebnostne vzorce, luknje kot jih imenuje avtorica. Ko jih prepoznamo, jih zakrpamo in počasi gradimo kanal k duši. Lukenj imamo vsi veliko, brez skrbi. Počasi smo bliže k resnici. Slutimo, kaj je naša misija in si obenem mislimo, da smo to potihem itak že ves čas vedeli. Začnemo delovati. Nagajajo nam strahovi, dvomi, nezavedanje dimenzij svojih resničnih sposobnosti … Toda, znova počasi in potrpežljivo, se naučimo delovati brez interpretacij. Predajanje informacij brez interpretacij. “Če se bojimo, da bomo zaradi neposrednosti sporočila izgubili naklonjenost osebe, se je vmes vrinila naša osebnost. Prav tako ljudje ne smejo biti odvisni od nas ali nas povzdigovati. Celoten proces vodi k enakosti.” Ko duša prevzame vajeti se zgodi veliki preobrat in naloga nam je “podarjena”, ne izhaja iz naše volje, temveč iz drugih ravni zavesti. Spremembe se zdaj dogajajo le še na ravni duše in teh višjih ravni.

Če ste se proti koncu branja izgubili in se vam zdi vse bolj “čiračara kategorija”, poskušajte trenirati nevpletanje in neinterpretiranje. :) Preberite, sprejmite in pojdite dalje. Vse ob svojem času.

Če sem prav razumela, je knjiga pisana čisto po lastnih izkušnjah in resničnih dogodkih. Zato me je morda na koncu pustila malce prazno, ker ni klasičnega happy enda – pričakuješ, da bo pač po tej prehojeni poti, avtorica našla svojo srečo, idealnega partnerja itd. Ampak ja, saj vem, to so čisto civilizacijska pričakovanja. :)

Vesela bom kakšnih mnenj in vaših izkušenj o prebujanju v dušo. Se najdete kje na tej poti? Kako si predstavljate da je na cilju prebujanja, kaj vas tam čaka?