Midva sva suckerja za zgodbe posebnežev. Tudi tistih, pri katerih se vprašava »Zakaj se nekdo sploh loti česa takšnega?«

Recimo, zakaj bi nekdo želel postati Mr. Olympia?

Zakaj bi nekdo en mesec jedel samo McDonalds hrano in ob tem ogrozil svoje zdravje?

Zakaj bi kdo želel prekolesariti Severno Ameriko počez?

Zakaj bi se nekdo z motorjem vozil na rallyjih po puščavah?

Zakaj bi nekdo pri 64. letih plaval med vsemi morskimi pošastmi od Kube do Floride, zato porabil vse svoje življenjske prihranke in ob tem tvegal življenje?

In zakaj bi si nekdo želel preteči Spartathlon, pravi špartanski tek, dolg 246km?

ruth

Morda ste zasledili, da ga je nedavno pretekel slovenec Miha Podgornik, kar znova marsikdo ni jemal v poseben obzir. Vsak, ki se je kdaj udeležil velikega maratona pa bo hitro preračunal, da je to skoraj 6 zaporednih maratonov, in to čez kar nekaj konkretnih vzpetin, pretečenih v manj kot 30 urah. Huh?

Znova se vprašamo? Zakaj bi se tega sploh lotil?

Miha je imel dober razlog. Ta tek je posvetil svoji pokojni mami Ruth Podgornik Reš, ki je Špartatlon pretekla leta 2011. Mihova zgodba je zanimiva, a nikakor je ne moremo začeti, ne da bi najprej pogledali zgodbo mame, podjetnice in esktremne športnice Ruth.

ruth 2

RTV Slovenija je o njej in njenem podvigu leta 2011 posnel lep dokumentarec:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/123506406

Ruth je pritekla na cilj kot 2. med vsemi ženskami. Priprave na tek so bile izjemno pomembne, na treningih pa nikdar ni tvegala poškodbe. Izgleda kot da se je Ruth veselila vsakega dne posebej, rada je imela življenje in živela ga je v vsej svoji polnosti. Kar težko je bilo sprejeti dejstvo, da je sedaj ni več. Decembra 2012 je namreč svoje življenje pustila tam, kjer je bila najraje – v hribih. V nesreči jo je zasul snežni plaz. Z njo je bil tudi njen zvesti kuža, ki jo je spremljal na vseh tekih. Kuža je nesrečo preživel in treninge nadaljeval s sinom Mihom.

ruth_kuza

Hčerka Pia je mami posvetila maraton v Amsterdamu, sin Miha pa nikdar ni imel želje po ekstremnih tekaških podvigih, a se je tega clja lotil prav v spomin na svojo mamo.

Tudi z njim se je RTV Slovenija podala na pot in posnela dokumentarec ob njegovem špartanskem teku:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-izobrazevalni-program/174322887

ruth_sin miha

Iz obeh zgodb se lahko naučimo ogromno o motivaciji, odrekanjih, trdni volji, vztrajnosti, sanjah, smislu, pomenu ekipe … Obe zgodbi sta impresivni, še toliko bolj, ker izhajata iz slovenskega okolja. Že sami po sebi sta dovolj, da v nas spet obudita iskrico tihih želja, ki se lahko razplamti v močan ogenj in nas požene v uresničevanje tihih želja.

Ne morem drugače kot da ob Ruthini zgodbi razmišljam o dediščini, ki jo pustimo na svetu. Ruth je uživala v gibanju in naravi. Naredila je vse, da je to maksimalno izživela. Žal ni dočakala niti svojega Abrahama, a si upam trditi, da je živela polnih 49 let (vsaj tako izgleda). Za seboj je pustila nekaj knjig o vrtnarjenju, blog svojih zapisov, ki bo marsikomu v inspiracijo, in dosežek, ob katerem se 99% ljudi samo čudi. A ob vsem naštetem je dejstvo tudi to, da je bila Ruth čisto navadno slovensko dekle, Gorenjka, rada je imela rožice, imela je družino, dva otroka in psa, torej enake izhodiščne pogoje kot vsak povprečen Slovenec. Le da je ona živela bogato.

Kakšno dediščino boste zapustili vi? Vam je pomembno, da ima vaše življenje nek smisel, da pustite pečat in naredite nekaj omembe vrednega? Ali ste še vedno na strani ziherašev, ki se ubadajo z mislijo na varno starost? Saj ne rečem, da je eno ali drugo prav, je pa zanimivo vprašanje, na katerega si velja iskreno odgovoriti. Zakaj mislite, da ste tu? Si upate vsaj poskusiti tisto nekaj, kar tiho tli že dolgo časa, a je ves čas na stranskem tiru, zaradi vseh ziheraških ukrepov v življenju? Kajti če smo zelo iskreni, potem je najbolj negotova stvar v življenju, življenje samo. Nikdar ne vemo, kdaj se lahko konča. In na koncu lahko le obžalujemo, da česa nismo niti poskusili.

ruth in miha

 

KAKO SE PODATI NA POT IZJEMNIH CILJEV?

Iz obeh dokumentarcev je skočilo ven nekaj zanimivih dejstev, ki se jih da aplicirati na naše vsakdanje življenje. Tako Ruth kot Miha sta bila presenečena nad tem, kako težka je bila v resnici ta 246 km dolga pot. Vajena 100km tekov, sta bila vmes ves čas na preizkušnji; Mihi je nagajala prebava, Ruth na koncu ni več tekla po stopalih, temveč po žuljih. Motivacija je padala, moči je zmanjkovalo, na koncu so bili najvišji vzponi, bruhanje, driskanje, vročina, tema, žulji, krči … Ničkoliko priložnosti za odstop. A nista odstopila.

Njun cilj na teku je bil kristalno jasen: preteči do konca. Rezultat ni bil pomemben, le zdržati in preteči. Poleg tistih klasičnih, ki jih že poznamo (vztrajati, uživati na poti ne samo misliti na cilj, pomembnost ekipnega dela itd.) se mi zdi zanimivih še naslednjih nekaj ugotovitev, ki morda lahko koristijo tudi tam:

  1. Na tako dolgem teku je treba teči ekonomično. Torej nič mahanja in kriljenja z rokami, nič poskakovanja med koraki, umirjen, kontroliran tek, ki je usmerjen samo naravnost. Če primerjamo z našimi cilji je torej to zelo zelo jasen fokus na eno in edino stvar: »tek naravnost«. Ali v našem jeziku: The One thing. Vse ostalo čemur poleg cilja posvečamo pozornost, jemlje naš fokus, jemlje našo energijo, našo koncentracijo, krade čas in nam lahko ukrade tudi cilj.
  2. Izguba v času in prostoru. Oba sta govorila o nekako podobnem doživljanju. Izgubila sta občutek za čas ali pretečene kilometre. Tek je postal nekakšna meditacija, čuječnost. Dejansko sta se morala naučiti uživati na poti. Miha je dejal: ne smeš razmišljati o teku, on si je predstavljal, da leti. Torej, čim manj razmišljajmo o sami poti in cilju, jaz vem, da se kar naprej zapletam v krogotok misli je prav-ali bo-koliko časa še … Edino dovoljeno razmišljanje je optimizacija poti. :)
  3. Ena noga pred drugo, počasi, ni prehitevanja. To kar bi vsi najraje naredili. Ko slišimo o tem teku si predstavljamo start in cilj, tisto vmes pa malo fastforwardiramo. Navajeni smo na instant zadovoljevanje želja. Dolgoročne cilje kar težko realiziramo. A veliki cilji so vselej na dolgi rok. In do tja ni bližnjic. Formula je zelo jasna in preprosta. Tako kot pri hujšanju. Če še tako radi slišimo, da rabimo le 5min vadbe na dan in nič drugačne prehrane, je vsem jasno, kaj moramo narediti za resne rezultate. Nobene skrivnosti, le gola resnica.
  4. Glava govori ulezi se, ulezi, ti moraš pa teči. Telo odpoveduje, motivacija odpoveduje, Miha je imel halucinacije na poti v hrib. A ravno tam se dela razlika med tistimi, ki uspejo in tistimi, ki se predajo. Navkljub zdravi pameti, greš za svojimi sanjami. Uf?
  5. Težko primerjaš tek za pol urice na dan s Špartatlonom. Prvo je lepo, tole je čisto nekaj drugega. Zelo pomembno. Tako radi si najdemo kak hobi, ki bi ga radi spremenili v posel, potem pa razočarano ugotovimo, da to ni več naš hobi. Ni problem v hobiju, problem je v našem odnosu. Ker je malo časa lepo, na dolgi rok pa izgubi romantično zaljubljenost in preraste v garaštvo. Spet, če smo sposobni preseči to mejo, smo sposobni prestopiti na stran tistih, ki jim uspe.

In če zaključim z besedami Mihe: “Če mislite, da je kakšna preizkušnja prehuda za vas, se motite. Kajti vse se da, če se hoče.” Pri tem pomenljivo s prstom pokaže na glavo. Odločitev, mindset, akcija.

Toplo priporočam, ogled obeh dokumentarcev. Vem, da so dolgi, a takšne zgodbe so najboljši vir motivacije za vsakega izmed nas.

Greece quote