Gledam TED videe in ženska me zares inspirira. Dobra je, zabavna, pa še kaj pametnega ima za povedati. V hipu me prešine, da bi jo moralo videti in slišati več ljudi. Torej bi lahko o tem jutri napisala  kak post.

V tem istem videu začne razlagati, kako imamo ljudje ročno zavoro, ki jo zategnemo po 5 sekundah od prebliska ideje. Torej, če v teh kratkih sekundah, odkar nas preblisne ideja, ne gremo v akcijo in nekaj naredimo, bomo zategnili ročno in idejo opustili. Tako da pišem post, kaj pa naj. Že danes. Ker jutri se verjetno res ne bi spravila.

Mel Robbins, ženska, ki menda že 17 let počne samo to, da ljudem pomaga doseči tisto, kar si želijo. Pomaga ljudem, ki so se “zataknili”. Zagotovo poznate ta občutek, ko ste v neki točki življenja, ko ne znate naprej. Načeloma je vse ok, ampak ne znate naprej. To je že prva napaka, ki jo menda počnemo. Ko si rečemo (sebi in drugim), da je vse ok, da smo dobro (I’m fine). Res nam nič hudega ne manjka, nismo lačni, nismo brez strehe na glavo, nismo brez obveznosti, po vseh družbenih kriterijih smo čisto ok. No, Mel pravi da bi morali biti Fantastično, ne samo ok! Zakaj? Ker je bila statistično tako majhna verjetnost, da nastanemo mi, da bi nas moralo razganjati od navdušenja in zjutraj izstreliti iz postelje, ker se tako veselimo življenja. Statistična verjetnost, da od vseh plavalcev oplodi jajčece ravno naš je bila namreč 1:400.000.000.000. Zato pravi, da biti dobro, ni pošteno do izjemnega dosežka kot je naše življenje.

youre amazing

Ob tem pa nas opozori še na eno zelo pomembno dejstvo: Nikdar se ne bomo počutili tako. :) (You’ll never feel like it.)

Dejansko se moramo motivirati sami, da začutimo in udejanimo to svojo izjemnost.

Predlog: Jutri začnite dan 30min prej kot običajno. Brez snoozanja, brez zamikanja ure in izgovorov. Tako boste vsaj malo začutili fizično silo, ki je potrebna zato, da v svojem življenju kaj spremenimo.

Vsak izmed nas je izjemen. Vsak izmed nas ima izjemen potencial v življenju. Dosežemo lahko vse, kar si zamislimo. In načeloma je povsod jasno, kaj je treba za to narediti. Na kateremkoli področju si želite spremembe, takoj boste našli vsaj 10 knjig, ki so že bile napisane na to temo, že zgooglati se da danes vse. Mi smo menda le tako preklemano zaposleni s čakanjem na to, da se nam bo to dalo, ljubilo. (Feel like it). Nikdar se nam ne bo dalo početi vsega kar je treba, kajne? Pri 18ih postanemo odrasli, a nihče nam ne pove, da je to čas, ko moramo postati starši sami sebi. Ko moramo sami sebi govoriti, kaj je treba narediti.

“Zelo, zelo enostavno je doseči, kar si želimo, ni pa lahko.” (It’s very simple, but it’s not easy.)

youre fine

Ko smo ljudje v življenju nesrečni, je to znak, alarm. Vsi poznamo Maslowo hierarhijo potreb in vemo, da so to osnovne potrebe, ki morajo biti zadovoljene v življenju. Če smo lačni, rabimo hrano, če smo žejni, pijačo. Če imamo občutek, da smo se zataknili, je to znak, da ena od osnovnih potreb ni zadovoljena. In to je potreba po raziskovanju. Če dobro pomislite, boste ugotovili, da greste skozi življenje zelo rutinsko, pogosto kar na avto-pilota. Vstanete ob isti uri, opravite jutranjo rutino, ki je premišljena do minute natančno, greste na isto delovno mesto, z istimi ljudmi, istimi odnosi, istimi izzivi, se po urniku vrnete domov in opravljate popoldanske rutine. Rutina nas po njenem mnenju ubija in dela nesrečne. Narava nas je naredila tako, da se stalno razvijamo. Fizično in duhovno. Vse naše celice se ves čas obnavljajo, torej je stalna rast naravna. In tudi naša duša potrebuje stalno rast.

Kako bomo dosegli to stalno rast?

Tako da se PRISILIMO v to, da nam je neugodno. Prisiliti se, da izstopimo iz glave, čez svoje občutke (občutki nas ubijajo; menda če poslušamo svoje občutke pri tem, česar si želimo, tega ne bomo dobili, ker nikdar ne bomo tega čutili – feel like it). in jasno ven iz svoje cone udobja. Prve 3 sekunde, ko se vržemo iz te cone so težke, po tem pa zacvetimo. Po 5 sekundah neakcije pa sprožimo v uvodu omenjeno ročno zavoro. Njej nasvet je, da spustimo ročno zavoro in sledimo impulzom z akcijo. Le tako se lahko premaknemo naprej.